To si želim za vsako žensko na tej fotografiji. Posneta je bila na dogodku konec poletja, ki sem ga poimenovala Shakti Dan.
Kaj opažam na svojih dogodkih, kamor pridejo ženske z vseh vetrov? Da se še vedno premalo zavedajo svojih darov, svoje lepote, svoje unikatnosti, svoje moči. Same sebi so preveč samoumevne. Nič posebnega.
V resnici pa so prelepe.
V resnici so noro sposobne.
V resnici so zmožne neverjetne ljubezni.
V resnici so izjemno kreativne.
V resnici so boginje.
Kaj delam na svojih dogodkih? Spominjam jih. Na vse to. Odmikam bolečino, ki se je nabrala okoli njihovega srca. Brišem solze, ki morajo steči. Objemam jih in jim v tišini sporočam: vredna si. Vredna si vsega dobrega. Vredna si neizmerne ljubezni. Samo zato, ker si. Ni se ti treba z ničemer dokazovati. Nič ti ni treba storiti. Nikakor se ti ni treba izboljšati. Krasna si. Prav takšna kot si.
Zato se moramo videvati. Zato moramo skupaj sedeti v krogih. Zato moramo skupaj plesati, si gledati v oči in se v tišini držati za roke. Da se spomnimo. Da je vse že v nas in da se moramo samo osvoboditi vsega, kar nismo, da bi lahko zares postale vse, kar smo.
Ko ostane le tišina. In ko zadnja solza spolzi po licu.. takrat veš. Ljubljena sem. Rada se imam. Vredna sem.
Ko imamo zares rade sebe, takrat nam Bog iz nebes prikimava. Tako, tako, pravi. Končno. Končno si se dotaknila ljubezni, s katero te dnevno oblivam.
Rada vas imam.
Ana
