Da bo prišel čas tudi zame. Da bo prišel trenutek, ko bom učila velike skupine in razširjala Shakti dance (Jogo plesa) po Sloveniji. Pred 15 leti, ko sem naredila prve korake na poti poučevanja, so se ženske šele začele odpirati. Kolikokrat sem sedela pred prazno dvorano, ker nikogar ni bilo. Kolikokrat sem se po službi usedla na avtobus in se peljala na drug konec Ljubljane z joga blazino na rami, da bi lahko učila dve ali tri osebe.
Nadaljevala sem. Vztrajala. V svojem srcu sem vedno vedela. Da je to praksa, ki toliko da. Ki premika notranje meje. Ki te vodi v stik z najsvetejšim znotraj. In da je ples, nasmeh, radost zdravilo, ki ga svet potrebuje. Najprej ga moramo dati sebi, najprej moramo pozdraviti sebe, da bi lahko žarele svojo svetlobo v svet.
Ko vstopimo v sveti prostor plesa, maske padejo. Končno smo lahko to, kar smo. Začutimo sebe, začutimo druge. Pogledamo si v oči in vidimo onkraj fizičnega. Zaplešemo skupaj, prepletemo se in skupaj utripamo kot eno. Naša duša pleše in šepeta.. svoboda.. svoboda.. Telo ve in telo pove.. To si zares ti. To si zares ti.
Domžale, hvala vam. Hvala za zaupanje, za ranljivost, za vaš čudovit ples. Hvala za iskrice v očeh in vaš nasmeh. Hvala za vse vaše objeme po delavnici. Ta večer mi je toliko dal in res mi je v čast, da lahko z vami delim nekaj, v kar tako zelo verjamem.
Septembra se spet vidimo v isti dvorani in spet skupaj zaplešemo!
