Pred kratkim se mi je na Shakti dance vadbi zgodila zanimiva stvar. Ko sem hotela ženske popeljat v free dance fazo na prav določen komad, ki sem ga prej skrbno izbrala, se je izkazalo, da, ker nisem bila povezana na internet, te pesmi ni bilo mogoče predvajati.
“OK. Nimamo kaj,” sem pomislila. “Gremo naprej z naslednjo pesmijo”, ki sem jo sicer predvidela že za umirjanje, za konec free dance faze in postopno sproščanje. Class se mi je na tem mestu razlomil. Nisem ga mogla več peljati naprej tako kot sem si predhodno zamislila. Morala sem se prepustiti in zaupati, da Vesolje ve. Da me vodi. In da sem kanal, skozi katerega se bo zgodilo tisto, kar se mora zgoditi.
Včasih sem po koncu classa presenečena nad svojo lastno vadbo. Ker se je odvila povsem po svoje, skoraj brez moje udeležbe. Dejansko kdaj pomislim: “OMG, kaj je bilo pa zdaj to?” Resnično včasih ne vem od kod pridejo ideje za besede, ki jih izrečem, za gib, v katerega vodim moje vadeče, za močan energijski prostor, ki se tekom vadbe ustvari. Preprosto zgodi se.
Zagotovo pa vem nekaj. Bolj kot mi uspe zaupati in se prepustiti, bolj kot mi uspe stopiti v stik z notranjo tišino, bolj jasno dobim sporočila, kaj moram narediti.
Ko je učitelj dejansko “zgolj” orodje božanskega. Ko mu je zaupana plemenita naloga, da se preko njega Zavest pretoči na zemljo, med ljudi in se jih dotakne.
Za to je vredno živeti.
Objem,
Ana
