V zadnjem času se mi je na finančnem področju oziroma na področju dojemanja obilja zgodilo nekaj zanimivega.
Prvič to, da sem z novo sezono podražila vse moje storitve. VSE. In svet se še vrti naprej. Ne samo da se vrti, obe moji redni Shakti dance skupini (Ljubljana in Grosuplje) sta do zadnjega kotička polni, kar se do sedaj še ni zgodilo.
Zgodilo se je tudi to, da sem brez kančka dvoma odpovedala delavnico v Sežani, na katero je bilo prijavljenih 6 oseb. Moja zaveza sebi je, da se peljem v Sežano za vsaj 10 ljudi, oziroma minimalno 8. Ker se jih toliko ni prijavilo, sem delavnico odpovedala. In to sem naredila presenetljivo hladnokrvno in odločno.
Tretja stvar, ki se je zgodila pa je ta, da me je znanka prosila, če bi prebrala njen rokopis kar obsežne knjige in ji podala svoje mnenje. Rekla sem ji, da komot, ampak da ji moram za to računati, ker mi samo branje in premislek o napisanem vzame kar nekaj časa. Ko sem ji povedala svojo ceno, se je prijazno zahvalila in rekla, da je ta cena trenutno zanjo previsoka.
Kaj me preseneča pri vsem tem? Da sem v vseh treh sitiuacijah ostala presenetljivo mirna. Nisem dvomila v to, ali naj podražim svoje storitve ali ne, nisem kolebala, ni me bilo strah, kaj si bodo ljudje mislili. Samo podražila sem. Z nekim globokim zavedanjem, da so moje storitve res toliko vredne, kot je zdaj njihova cena.
Enako pri Sežani. Enostavno se ne bom v petek popoldne, ko je gužva proti morju, pa zastoji pri Postojni, vozila tja za manj kot za 8 ljudi. Oh, kako naravno se je bilo odločit, da ne grem.
In potem še rokopis. Te stvari sem že počela. Vem, koliko truda in časa gre za to, da poglobljeno nekaj prebereš in potem napišeš mnenje o tem in predloge, kako napisano izboljšati. Ko moja znanka ni mogla sprejeti moje cene, nisem niti trznila. Stala sem za svojo ceno in razumela tudi njo, da ji cena ne ustreza.
Vsi ti dogodki mi govorijo, da sem končno nekaj naredila na področju obilja. Nekaj se je v meni premaknilo. In to za vedno.
Končno cenim, to kar dajem in znam sama sebi postaviti ceno.
Kako noro osvobajajoče je to. Bravo jaz!!!
Tudi vam želim, da bi se čim večkrat tako počutile in znale ceniti svoje darove.
