Redno iščem sonce. Dejansko. Metaforično.
Iščem sonce v drugem človeku, ko so njegova dejanja nerazumna in bi ga najraje obsodila. Takrat pomislim: Ana, kaj pa veš kaj je njegova zgodba. Kaj pa veš kaj je v življenju prestal.
Iščem sonce, ko vem, da bi bilo zame dobro, da grem tečt v gozd in delat s telesom, pa se mi ne da. Takrat si dam v slušalke glasbo, ki me dvigne in motivira – poiščem sonce.
Iščem sonce, ko me izčrpa materinstvo. Ko se mi res ne da še tisočič teči gor pa dol po naši dnevni sobi in že milijonkrat odgovorit na klic Mamiiii!!! Takrat pogledam nasmejani obraz mojega otroka in si mislim O Bog, hvala ti za ta dva otroka, hvala ti..
Iščem sonce, ko grem sama na sprehod. Zazrem se vanj in vem. To sem jaz. To sem jaz v resnici. Čista svetloba. Preplavi me globok mir. Cel ocean miru. TO si zares ti, Ana, ne pozabi tega.
Iščem sonce v sebi. Ko se želim grajati. Ko je na delu moj notranji kritik. Ko sem prestroga do sebe in se primerjam z drugimi. Takrat nastavim svoj obraz toplim notranjim žarkom sočutja in prisluhnem glasu znotraj. Čudovita si.. vredna si vsega dobrega.
Želim nam, da bi nas vsak dan obsijalo tisoč sonc. Notranjih, zunanjih. V obliki toplih besed, ki prihajajo od znotraj, v obliki prijaznosti, ki jo namenimo sebi. Želim si, da bi zares VEDELI in znotraj sebe občutili, da mi SMO Svetloba.
Vsak dan iskati sonce. Majhni koraki so dovolj.
Objem,
Ana
