V zadnjem času spet (in verjetno že milijontič v življenju) sprejemam dejstvo, da sem “samo človek”.
Danes, ko sta v arboretumu tamaledva divjala in se prerivala in nisem nič kaj vzgojno sočutno pristopila k temu, ampak sem jima zelo odločno in verjetno preveč na glas in preveč znervirano postavila mejo, takrat sem se opomnila: Ana, si samo človek.
Ko sem ugotovila, da junija ne bom mogla speljati svojega vikend oddiha, ker enostavno nimam energije zanj, mi je postalo jasno kot beli dan – sem samo človek. Človek, ki nima neomejeno količino energije. Človek, ki se tudi sesuje in nima nič za dat drugim. Človek, ki po tem, ko je več mesecev držal prostor za druge, zdaj rabi da nekdo drži prostor zanj.
Ko sem se ujela v isti prepir kot že zadnjih deset let in bila (spet!) razočarana nad seboj.. ko sem reeees mislila, da sem določene stvari že predelala, jih presegla. Takrat sem se spet opomnila: Ana, si samo človek.
Samo človek. Človek, ki doživlja vse hribe in doline življenja. Človek, ki doživi krivuljo navzgor in se spusti tudi konkretno navzdol. Človek, ki ne zmore nenehno biti sonce.
Kdaj smo začeli od sebe pričakovati tako neznansko veliko?
Kdaj smo začeli pozabljati na našo krhkost?
Kdaj smo se začeli siliti, da moramo biti nenehno ok, nenehno ustvarjalni, nenehno produktivni?
Sočutje, razumevanje, prizanesljivost, ljubezen do sebe. Zares.
Več tega prosim.
