Vse jih kdaj imamo. Trenutke, ko nismo ok. Ko smo nejevoljne. Melanholične. Na pragu pms-a. Ko se zaderemo. Ko smo naveličane materinstva. Ko bi se rade ločile od moža. Ko bi se najraje skrile pod kamen, da nas nihče ne bi našel. Ali pa teletransportirale na Mauricius 
Pri sebi opažam, da je teh trenutkov manj, če počnem naslednje stvari:
- redno meditiram
- redno hodim na svež zrak in zavestno globoko diham, da spravim nov kisik v možgane
- se več gibam – se v dnevu več smejim in sem namensko pozitivno razpoložena
- si v res polnih materinskih dneh kot so vikendi, na vsake par ur vzamem 15-30 minutno pavzo, da grem ven, da berem, da se tuširam, da poslušam podcast ali plešem
- pomaga mi tudi da, ko mi je res naporno s tamalima, lahko v sekundi zbobnam skupaj moje grosupeljske frendice in gremo na #motherhoodrant v kafič. Samo povedat, da je težko. Da je včasih noro težko.
Nedavno je za mano na wc prišel moj sin. Pozabila sem se zaklenit. Sedela sem na wc školjki in bila – nemočna. Pomislila sem: fak, to je moj lajf. Še na wcju nimam miru V resnici mi ni bilo smešno. V resnici sem se hotla zjokat prav tam na wc školjki zaradi preprostega dejstva, da še na wcju nimam miru.
Visoko občutljive mame in ne vem, morda tudi večina drugih, si želimo predvsem malo miru. Poudarek na besedici “malo”. Ne želimo si veliko. Samo malo. Malo tišine. Malo oddiha. Malo pavze. Malo premora. Problem je, da tudi tega “malo” pogosto ne dobimo. Ker se še vedno avtomatično pričakuje, da bomo nenehno na voljo, da se bomo odzvale na vsak klic, na vsako potrebo, na vsako željo in da bomo – živele za svoje otroke kot so to počele naše matere. Ampak mi ne želimo več živeti samo za svoje otroke. Želimo živeti tudi zase. In rade bi en košček sebe nazaj.
Me smo tiste, ki moramo zahtevati ta košček. Vsak dan. Me moramo postaviti meje, oditi iz hiše na sprehod, predati otroke možu. Me moramo poskrbeti za to, da bomo DOBRO. 
